INTERVJU

Bog ti da dar – kaj boš storil z njim?

Karmen Smodiš je profesorica likovne umetnosti in ilustratorka. Na svoj talent gleda kot na Božji dar, ustvarjanje lepega se ji zdi odgovorno poslanstvo. Nežnim otroškim dušam želi z ilustracijami prinašati veselje in toplino, ta čut pa še poglablja ob lastni veliki družini.

Kot ilustratorka že dolgo sodelujete z otroško revijo Mavrica, ilustrirate otroške knjižice, razstavljate. Kdaj ste začutili, da želite postati slikarka, ilustratorka?
Da bom slikarka, sem zelo močno čutila že v vrtcu. Bila sem skoraj obsedena z risanjem in samo ustvarjanje v šoli mi ni bilo dovolj. Doma sem nenehno risala, če pa sem bila kje zunaj, kjer nisem imela pri roki papirja in svinčnika, sem našla drug način, da sem ustvarjala. Nekoč sem npr. pri teti iz mahu na steni kar z žebljem izpraskala Marijo. Bila sem ministrantka in sem v cerkvi pogosto opazovala slikarije. Rekla bi, da sem skozi to opazovanje sledila sebi in tistemu, kar sem čutila. Tudi srednjo šolo sem izbrala takšno, da sem lahko veliko risala, od tam sem aranžerka. Potem pa sem šla študirat likovno pedagogiko. Ves čas šolanja sem izredno uživala, pisan mi je bil na kožo.
Povabilo k ilustriranju sem dobila v absolventskem času. K sodelovanju me je povabila takratna urednica Mavrice Mira Dobravec. Moja prva ilustracija je bila za sv. Martina. Zanjo sem že našla svoj stil. Želela sem biti inovativna in zadala sem si vodilo, ki se ga držim še zdaj: če bom ilustrirala za otroke, bodo te ilustracije vesele. V tistem času je bilo ogromno mrkih in grozljivih risank, moji liki pa imajo od nekdaj velike nasmeške in zavite nosove (smeh).

Bi zase lahko rekli, da ste se s tem darom rodili?
Gotovo. To sem zelo močno občutila. Zdi se mi pomembno, da to sama tako dojemam. Če mi je Bog dal ta dar, sem odgovorna za to, kaj bom z njim naredila. Čutim se odgovorno za to, kaj želim sporočiti z določeno ilustracijo, posebej še, če ilustriram za mlajše. Ni mi vseeno, kaj sporočam. Pomembno je, kaj otrok občuti in kaj se vtisne vanj.

Lastni slog ilustriranja ste si začrtali že na začetku. Kako se je razvijal?
Skozi različna naročila sem ugotovila, da obraza za najmlajše ne morem uporabiti tudi za starejše. Ilustracija se je sčasoma spreminjala, prilagajala sem jo tako starosti otrok kot tudi odraslim. Tudi sama otroška ilustracija se je sčasoma spreminjala, to je bil nekakšen proces. Za otroke ne moreš študijsko ilustrirati, ilustracije moraš poenostavili. Prav tako pa ima človek tudi svoje viške, svoje »niške« (smeh). Nisem vedela, da bom ilustratorka in prvo ilustracijo sem naredila bolj tako, da bi pač videla, kako mi leži. Na fakulteti smo ilustriranje obravnavali samo kot snov, ilustrirali nismo, tako da je bilo to delo trši oreh, kot sem si predstavljala. Sčasoma sem se našla. Začela sem poslušati tisto otroško plat, ki sem jo v sebi vedno dopuščala.

Več v tiskani izdaji ...